PREDGOVOR Arterijska hipertenzija je bolezen industrializiranega okolja in se je v zadnjih petdesetih letih silovito razmahnila. K odkrivanju arterijske hipertenzije so pripomogle boljša diagnostika, osveščenost ljudi in nenazadnje nove možnosti zdravljenja z učinkovitimi zdravili. Številne publikacije obravnavajo problem arterijske hipertenzije in odkrivajo nove etiološke in patogenetične dejavnike, ki vplivajo na nastanek te bolezni. V zavest in znanje današnjega bolnika in zdravnika prihajajo številni, včasih povsem nasprotujoči si podatki o pomenu prehrane, življenjskih navad in načinov zdravljenja.

Zdravniki Klinike za hipertenzijo Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani smo si zadali nalogo, da napišemo knjigo o tej bolezni. Knjiga vsebuje predvsem praktične, večinoma lastne izkušnje, ki smo si jih pridobili v letih dela s hipertoniki. Naš cilj je zdravnikom in študentom medicine posredovati smernice za čimbolj gospodarno delo, ki bi dalo čimboljše rezultate. V knjigi si prizadevamo, da bi bralca naučili stopenjske diagnostike in ustreznega ukrepanja, seveda v čimbolj racionalni obliki.

V prvem delu priročnika nakažemo problem hipertenzije v našem prostoru, jo opredelimo, naučimo pravilno meriti krvni tlak in s tem omogočimo tudi nadaljnje stopenjsko diagnosticiranje hipertenzije. Za poglavjem o funkcijski in etiološki klasifikaciji hipertenzije sledi obravnava esencialne hipertenzije, in to njene etiopatogeneze, klinične slike, prizadetosti tarčnih organov in poteka bolezni. Nato po vrstnem redu obravnavamo sekundarne oblike, s stališča etiopatogeneze in klinike.

Posebno mesto imajo mejna arterijska hipertenzija, arterijska hipertenzija v otroštvu in starosti, nujna stanja pri hipertoniku pa smo obdelali v posebnem sestavku. V knjigi smo zajeli tudi sposobnost bolnika z visokim krvnim tlakom za dela in podali nekaj smernic o zdravstveno vzgojnem in preventivnem delovanju pri hipertenzivni bolezni. Poglavje o zdravljenju je obsežno in bo najbrž bralca naipogosteje zanimalo. Zato so podatki zelo izčrpni. Skušali smo nakazati današnjo doktrino zdravljenja in svoje izkušnje.

Literature med tekstom razen v izjemnih primerih, nismo citirali, seznam literature, od koder smo snov črpali, smo dodali na koncu knjige.

Vsem sodelavcem, ki so si za izdajo knjige na kakršenkoli način prizadevali in omogočili njen izid, iskrena hvala. Zanesljivo je prišlo med delom do napak, ki smo jih skušali sproti odpravljati, če pa bo bralec še vedno naletel nanje, ga prosimo, naj nas nanje opozori, da bodo morebitne ponovne izdaje boljše.

V SFRJ je uzakonjen SI sistem merskih enot, po katerem moramo določati krvni tlak v paskalih. Ker je to zelo majhna enota, uporabljamo v praksi kilopaskale. Zakon velja tudi tedaj, če merimo krvni tlak z živosrebrnim manometrom. Kljub temu še vedno velika večina zdravstvenih delavcev uporablja mm Hg, s katerimi se da krvni tlak nedvomno bolj natančno določiti. Važno je tudi vedeti, da morajo vsa raziskovalna poročila v državi vsebovati vrednosti tlakov, določene s kPa. Pretvorni faktor iz kPa v mm Hg je 7,5. Doslej se ta zakonska odločba v praksi ni uveljavila. Življenje jo je zavrnilo. Ameriško kardiološko združenje in Nemška liga za boj proti hipertenziji sta sprejela.sklep, naj se za merjenje krvnega tlaka še vedno uporabljajo mm Hg, čeprav sta tudi ti državi pristopili k SI sistemu merskih enot.

V knjigi vsi avtorji enotno vztrajamo na opisovanju vrednosti krvnega tlaka v mm Hg.

Ljubljana, februar 1986

Pavle Jezeršek